Velikokrat se sploh ne zavedamo, da smo neprestano pod stresom in nervozo, predvsem zaradi majhnih in samoumevnih stvari, ki jih že tolikokrat počnemo, da so nam res prišle pod kožo in se jih res niti ne zavedamo. Zato je včasih dobro, da začnemo s praktično samorefleksijo za zmanjšanje stresa in z opisovanjem občutij in čustev, ki jih čutimo tekom dneva.

V kolikor mislimo, da nimamo časa niti pomisliti na to, si lahko nastavimo tudi opomnik, ki nam sam postavi takšno vprašanje. Velikokrat se nam lahko zgodi, da v svoje čustveno stanje vpletamo tudi okolico, ki pa pravzaprav ne igra nobene vloge z nami. Včasih v drugih iščemo in pričakujemo neko perfekcijo in želimo vse popravljati in narediti po svoje, za kar pa se ne zavedamo, da to predvsem vpliva na nas same. Saj smo posledično, z takšnim pogledom na druge, pravzaprav obremenjeni na sebe, saj od sebe zahtevamo le perfekcionizem in se zato težko sprostimo in uživamo v momentu, saj nas delo, ki ga opravljamo, ne vede obremenjuje in ga opravljamo z naporom, čeprav se ga velikokrat ne zavedamo, saj nam ta lahko pride toliko pod kožo, da se nam včasih zdi, da to pač takšno delo je, ki zahteva toliko stresa zraven.
Ko si odpustimo in sprejmemo, da smo takšni, kot smo, in ko si začnemo dovoljevati svoje napake, začnemo tudi oproščati drugim in jim ne toliko gledati pod prste in stalno popravljati stvari, saj ne more biti vse po naše in ne more biti ves svet narejen skozi naše oči. Včasih smo preveč strogi do sebe in se preveč ukvarjamo s strahom pred neuspehom, željo po nadzoru in pa nizko samozavestjo, ki jo navzven kažemo drugače. Ko si priznamo in se osredotočimo na pozitivne lastnosti ter cenjenje dobrih lastnosti, tako svojih kot tudi drugih.
Šele takrat se počasi lahko naučimo sprejemati drugačne od sebe in ne toliko gledati zviška. Pri tem tudi mi postanemo bolj sproščeni in manj nervozni. Tako lahko začnemo s prakso pozitivnega razmišljanja in namesto da se osredotočamo na napake, iščemo pozitivne stvari, tako na sebi kot tudi na drugih.








