Bila je sobota, ko sem prišel k dedku in babici na obisk. Ko sem prihajal do njune hiše, sem že od daleč slišal znan zvok, hrup krožne žage, ki je rezal les. Spet nekaj ustvarja sem pomislil in se odpravil najprej do babice v hišo in potem še do dedka v delavnico.
Dedek je stal ob veliki delovni mizi, obdan s kupom lesenih desk. Na sebi je imel star moder kombinezon, še iz njegovih službenih časov, roke so mu bile rahlo prašne od žagovine, na obrazu pa tisti zadovoljni izraz, ki ga je imel vedno, ko je delal z lesom. Še dobro, da sem prišel, da mu bom pomagal pri postavitvi nove vrtne ute, ki si jo je babica zaželela. Z nasmehom sem mu pomagal pobrati nekaj daljših desk, medtem ko mi je razlagal načrt dela. Najprej bova naredila lesene plošče za stene in tla. Še dobro, da nisem posodil krožne žage sosedu, ki me je prejšnji dan prosil.
Ko je vključil žago, se je rezilo zavrtelo s tistim značilnim visokim zvokom. Počasi in natančno je potisnil desko naprej, rezilo pa jo je gladko prerezalo na točno določeno širino. Babica naju je opazovala iz kuhinjskega okna in se zadovoljno smehljala. Vedela je, da bo dedek z mojo pomočjo delo opravil skrbno in natančno. Kot vedno, ko se je česa lotil. Ena za drugo so deske dobivale svoje oblike. Nekatere je obrusil, druge natančno označil za spoje. Medtem sem mu pomagal pri prenašanju že narejenih kosov na zloženo mesto. Brez pomoči krožne žage bi delo trajalo vsaj pet krat dlje kot pa sedaj.
Ko je sonce popoldne začelo zahajati, sva imela pripravljen ves les za konstrukcijo, tla in streho. Potrepljal me je po ramenu in dejal, da sva bila odlična ekipa danes. Babica nama je prinesla domač jabolčni sok in naju pohvalila ter povabila na pozno kosilo v hišo.
