Moja prijateljica si je pobarvala obrvi. Ker mi tega ni povedala sama, sem ugotovila sama, ko sva se videli. Vprašala sem jo, katera je ta barva za obrvi, ki jo je uporabila, pa mi ni znala povedati takoj. Tako sva se dogovorili, da ko pride domov, da pogleda na embalažo in da mi pošlje slikico, da si potem jaz lahko kupim isto barvo.
Ker sem vedela, kakšne obrvi je imela prej in kakšne ima sedaj, mi je barva za obrvi bila res lepa, tudi sama sem se želela pobarvati. Malo sem bila presenečena nad sabo, da sem se tako odločila, ker imam po navadi naravni videz.
Povedala mi je, kje se njena barva za obrvi kupi, tako da sem še samo čakala, da mi pošlje sliko, da bom točno vedela, katera je ta barva. Upala sem, da bi embalaže že vrgla v smeti in na žalost se je zgodilo ravno to. Ko me je poklicala, sem že vedela, da ne bo povedala nič dobrega in res mi je morala povedati, da je njena embalaža pristala že v smeteh, ki so jih že izpraznili.
Ni preostalo drugega, kot da gre z menoj v kozmetični salon in mi ona pokaže, katera barva za obrvi je to, ker samo tako bom lahko kupila isto, saj sem se zavedala, koliko barv je v kozmetičnih trgovinah in da sigurno ne bom izbrala iste.
Tako sva šli skupaj, k sreči je barva za obrvi še bila, tako da sem jo dobila. Potem pa je prijateljica imela čas in je šla k meni, da mi je ona pobarvala obrvi. Prepustila sem se ji, kajti, če je svoje obrvi tako lepo pobarvala, bo pa tudi moje. Še dobro, da je barva za obrvi bila na zalogi, ker si res nisem želela kupiti druge.