Zopet se soočam s tem, da so kompostniki oblegani z osami in ostalim mrčesom. Ostali mrčes me niti ne moti toliko. Ose me pa revno ne navdušujejo. Res si želim, da se izognem piku, zato nosim tja odpadke le, ko, je tema. Takrat ni nobenega mrčesa in kompostniki so varen prostor.
Na srečo imam takšen pristop le pozno spomladi, poleti in delno v jeseni, ko je toplo. Na srečo pa je vseeno potem pol leta mirno in so kompostniki varno območje za odlaganje bio odpadkov. Trenutno smo ravno v zgodnji spomladanski sezoni, ko vse cveti in postaja toplejše. Kar pa pomeni, da je vse oblegano s čebelami, osami in tudi sršeni. Teh zadnjih se pa že bolj bojim. Že čebel ne maram, ko me pičijo. Kljub temu da na žalost potem tista čebela mi je neprijetno še kakšen dan po tem, ko me piči. Ne maram tistega strupa, pa tudi če je v zelo majhni količini, ki ga prejmem. Nikoli pa ne morem razumeti, kako je lahko tako majhno živo bitje tako nadležno in se ga vsi bojimo. Srčen ne meri več kot pet centimetrov, ampak je, ker to že zelo velik sršen smo vsi prestrašeni kakor, da nas lovi zelo velik lev. Vsaj jaz sem taka, za druge pa ne vem čisto točno.
Ravno danes sem imela zopet sprehod na vrt, kjer so kompostniki ob pozni uri in sem o tem razmišljala. Saj bi bilo vse dobro, če bi vedela, da ne pikajo. Ampak ker res nočem začutiti teh bolečin na sebi, se izogibam teh žuželk, kolikor se le da. Sedaj me čaka nočno odlaganje bio odpadkov, dokler se sezona teh žuželk ne umiri. Vedno je najhuje spomladi, potem se pa tudi to počasi umiri. Ampak vseeno bodo kompostniki moj obisk doživljali le ob večerih do nadaljnjega, ker je bolj varno.