Moj mož je strgal vsa zaščitna oblačila in sedaj me čaka gora dela. Še dobro, da znam šivati in lahko takšne stvari sama popravim, namesto da dajem komu drugemu. Pa še cenejše je. No, le čas mi gre za to, ampak na srečo ne veliko. Razen, ko mu uspe res čisto vse potrgati tam, kjer je veliko dela. Po navadi mu ne uspe zaščitna oblačila tako uničiti kakor tokrat tako, da sem kar presenečena, da mu je to uspelo tako profesionalno. In še danes mu moram vsaj en komplet popraviti, ker nima niti enega celega in tak ne more v službo.
Še dobro, da je jutri petek in imam potem cel vikend čas, da mu v miru popravim vsa ostala zaščitna oblačila, ki jih je poškodoval. No, razen, če bo tudi jutri imel kakšno nesrečo in še kje naredil kakšno luknjo na kakšnem kosu oblačil. Dobro je vsaj to, da je vse strgal po živih in mi ne bo treba krpati lukenj nekje na sredini. To je res najtežje popraviti, da je vseeno videti lepo. Cilje je, da se takšno popravi tako, da se ne vidi, da je bila tam luknja, kar je pa skoraj nemogoče. Iskreno mi takšno popravilo nikdar ni uspelo. Vedno se je videlo, da je bila tam luknja. No, vsaj od daleč se ni videlo. Vsa zaščitna oblačila, ki jih je uničil, so bila na srečo strgana samo po šivih. In ker ni tukaj nobenih jaken, tudi ne potrebujem nič parati. Samo zašijem, zarobim in popravilo je končano. Takšna popravila imam res najraje.
Če imam pa popravilo, kjer je kakšna podloga, tam pa zna nastati, kakšen problem, ker moram vse najprej sparati, obrniti okoli, zašiti in potem vse nazaj sestaviti. Približno štirikrat več dela, kakor pa ga bom imela za ta zaščitna oblačila, da jih kvalitetno popravim.
